Luyện nghe bài hát Nespodobno Povabilo

Strah v dui libero zaspi
in v temi nad udari v glavo.

Spet v nedogled ena misel tli,
vge jo biti, me nagovori.
Brez vsake dlake na sam,
ji solze na obrazu briem in
demo ji

Lep kozarec in vino,
mi za vrat drsi,
naj se dere, naj nori,
ve zakaj je, zakaj prila je.
A ne vidim, kar se zdi, kot v megli.

V dan izgine tema, ne izda,
objeta sredi vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco v svet,
ki za oba nastaja, ko se spet
plan za novi

Lep kozarec in vino,
roka mi za drsi,
vse to le spomin,
le spominu daje, daje.

In derem se naglas, na drevo,
padem dol, naj ponovim;
e derem se naglas, plezam na drevo,
na vrhu e sedim, ko naju in v rokah:

Lep kozarec in vino,
e za vrat dri,
tisto kar oči,
slika najina je, le je.

Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...

Ker ne kar se zdi, le mislim si.