Luyện nghe bài hát Nespodobno Povabilo

Strah v slovo dui zaspi
in v temi nad rjuho v glavo.

Spet v nedogled ena misel tli,
vge jo biti, me nagovori.
vsake dlake na jeziku sam,
ji solze na briem in izdam
ji plan:

Lep kozarec in vino,
roka mi za drsi,
naj se dere, naj nori,
ve zakaj prila je, prila je.
A ne vidim, kar se zdi, kot v megli.

V dan tema, naju ne izda,
objeta sredi vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco v svet,
ki za oba nastaja, ko se spet
plan za novi

Lep kozarec in vino,
roka mi za drsi,
vse to le spomin,
le spominu daje, daje.

In derem se naglas, na drevo,
momentu dol, naj ponovim;
e enkrat derem se naglas, na drevo,
na vrhu e sedim, ko naju in v rokah:

Lep in notri vino,
e za vrat dri,
tisto kar oči,
slika najina je, le je.

Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...

Ker ne kar se zdi, le mislim si.