Luyện nghe bài hát Divje Lilje

Tuki lije, da me e poteno pere,
ko valovi zagrmijo se na sive stene,
strastno morje mone skale v prah in pesek melje,
kot olnike premetava v trske zgubljene.
Globji oceani, bolj so tam nevihte,
tolko bolj je dale nam pristanie.
Morski volk je, spustu jadra, uprl line,
na pol sveta pa spet doaka kje vedrine.
Lej in domorodce, lej plesalke zvijat boke,
od naslade izdihaje omamne zvoke.
V vrtincu poelenja so noi nam vroe,
ko sva znova se s kriki v objem pohote.
vse kompleksno, a si resno zakompleksan,
da se stalno fuka, ni vano kolko seksa,
ni bla moja, pa e ta mi ni bla zvesta,
danes spet odhajam, kamor pelje me e cesta. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.

ognjeviti vneto izzivajo skunjave,
tko se netijo in para drave;
kadar mo razuma za enske are,
dame obsojene, ku arovnice, v grmade.

Ukradeni trenutki gneva v za hrbtom,
pisani svetovi, vabe nartno.
obeeni, ku trupla, kavlji vbodeni skoz
gnili e pr glavi, hrana mastnim rvom.
Sreanja v poltemi zadnje sobe,
divja sla, ko zver, ki e mezi sokove.
Ostri so ekani, ko rei gobec,
bo le spala zadovoljna, ko ji elodec.

To so zgodbe, ki se kriajo med sabo,
triki naueni, bolj slabo,
pregrena je in tako se vsi poznamo,
jst sem tuki sam in prou komot sem s tabo. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.