Luyện nghe bài hát Divje Lilje

Tuki lije, da me e poteno pere,
ko valovi zagrmijo se na tenke stene,
strastno morje mone skale davno v in pesek melje,
kot olnike premetava v trske zgubljene.
oceani, bolj so divje tam nevihte,
tolko bolj je nam domae pristanie.
Morski volk izplul je, jadra, uprl line,
na pol okrog sveta pa spet kje vedrine.
Lej otoke in domorodce, lej plesalke boke,
arijo od naslade izdihaje zvoke.
V vrtincu so noi bile nam vroe,
ko sva znova se ujela s v objem pohote.
Resno vse kompleksno, a si zakompleksan,
da se stalno fuka, ni vano kolko seksa,
ni bla moja, pa e ta mi ni bla zvesta,
danes znova spet odhajam, kamor pelje me e cesta. In vem, ku ti je lepo, ku je bil ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.

ognjeviti vneto izzivajo skunjave,
tko se vojne in para drave;
kadar mo razuma ponori za are,
dame obsojene, ku arovnice, v grmade.

Ukradeni trenutki v postelji za hrbtom,
svetovi, vabe izvedene nartno.
obeeni, ku trupla, kavlji vbodeni grlo;
gnili e pr glavi, redna mastnim rvom.
mesena v poltemi zadnje sobe,
divja sla, ko zver, ki e vroe sokove.
so ekani, ko rei grozee gobec,
bo le spala zadovoljna, ko ji elodec.

To so majhne zgodbe, ki se med sabo,
triki naueni, izvedeni slabo,
pregrena je dolina in se vsi poznamo,
jst sem tuki sam in prou komot sem danes s tabo. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se jebe, e e.