Divje Lilje

Tuki divje lije, da me e poteno pere,
ko valovi zagrmijo se na tenke sive stene,
strastno morje mone skale davno v prah in pesek melje,
kot olnike premetava v trske duice zgubljene.
Globji oceani, bolj so divje tam nevihte,
tolko bolj je dale nam domae pristanie.
Morski volk izplul je, spustu jadra, uprl line,
na pol okrog sveta pa spet doaka kje vedrine.
Lej otoke in domorodce, lej plesalke zvijat boke,
arijo od naslade izdihaje omamne zvoke.
V vrtincu poelenja so noi bile nam vroe,
ko sva znova se ujela s kriki v objem pohote.
Resno vse kompleksno, a si resno zakompleksan,
da se klapa stalno fuka, ni vano kolko seksa,
nobena ni bla moja, pa e ta mi ni bla zvesta,
danes znova spet odhajam, kamor pelje me e cesta. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.

Pogledi ognjeviti vneto izzivajo skunjave,
tko se netijo vojne in para drave;
kadar mo razuma ponori za enske are,
srne dame obsojene, ku arovnice, v grmade.

Ukradeni trenutki gneva v postelji za hrbtom,
pisani svetovi, vabe izvedene nartno.
obeeni, ku trupla, kavlji vbodeni skoz grlo;
gnili e pr glavi, redna hrana mastnim rvom.
Sreanja mesena v poltemi zadnje sobe,
divja sla, ko zver, ki e mezi vroe sokove.
Ostri so ekani, ko rei grozee gobec,
bo le spala zadovoljna, ko napolni ji elodec.

To so majhne zgodbe, ki se kriajo med sabo,
triki naueni, izvedeni bolj slabo,
pregrena je dolina in tako se vsi poznamo,
jst sem tuki sam in prou komot sem danes s tabo. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.