Luyện nghe bài hát Divje Lilje

Tuki divje lije, da me e pere,
ko valovi zagrmijo se na sive stene,
strastno morje mone skale davno v in pesek melje,
kot olnike premetava v duice zgubljene.
Globji oceani, so divje tam nevihte,
tolko je dale nam domae pristanie.
Morski volk je, spustu jadra, uprl line,
na pol okrog sveta pa doaka kje vedrine.
Lej otoke in domorodce, lej zvijat boke,
arijo od naslade izdihaje zvoke.
V poelenja so noi bile nam vroe,
ko sva se ujela s kriki v objem pohote.
Resno vse kompleksno, a si zakompleksan,
da se klapa stalno fuka, ni vano seksa,
ni bla moja, pa e ta mi ni bla zvesta,
danes znova spet odhajam, kamor me e cesta. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.

Pogledi ognjeviti izzivajo skunjave,
tko se vojne in para drave;
kadar mo razuma za enske are,
dame obsojene, ku arovnice, v grmade.

Ukradeni gneva v postelji za hrbtom,
pisani svetovi, izvedene nartno.
obeeni, ku trupla, kavlji vbodeni skoz
gnili e pr glavi, redna hrana rvom.
Sreanja v poltemi zadnje sobe,
divja sla, ko zver, ki e vroe sokove.
so ekani, ko rei grozee gobec,
bo le spala zadovoljna, ko ji elodec.

To so majhne zgodbe, ki se med sabo,
triki naueni, izvedeni slabo,
je dolina in tako se vsi poznamo,
jst sem tuki sam in komot sem danes s tabo. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.