Luyện nghe bài hát Divje Lilje

Tuki lije, da me e poteno pere,
ko valovi zagrmijo se na tenke stene,
strastno morje mone skale davno v prah in melje,
kot olnike v trske duice zgubljene.
oceani, bolj so divje tam nevihte,
tolko je dale nam domae pristanie.
volk izplul je, spustu jadra, uprl line,
na pol sveta pa spet doaka kje vedrine.
Lej in domorodce, lej plesalke zvijat boke,
od naslade izdihaje omamne zvoke.
V vrtincu so noi bile nam vroe,
ko sva znova se ujela s v objem pohote.
Resno vse kompleksno, a si zakompleksan,
da se stalno fuka, ni vano kolko seksa,
ni bla moja, pa e ta mi ni bla zvesta,
danes znova spet odhajam, pelje me e cesta. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na koncu bo e tako, se lahko jebe, e e.

Pogledi ognjeviti izzivajo skunjave,
tko se netijo vojne in drave;
mo razuma ponori za enske are,
srne obsojene, ku arovnice, v grmade.

trenutki gneva v postelji za hrbtom,
pisani svetovi, izvedene nartno.
obeeni, ku trupla, kavlji vbodeni skoz
gnili e pr glavi, hrana mastnim rvom.
Sreanja mesena v zadnje sobe,
divja sla, ko zver, ki e mezi sokove.
Ostri so ekani, ko rei gobec,
bo le spala zadovoljna, ko ji elodec.

To so majhne zgodbe, ki se med sabo,
triki naueni, izvedeni slabo,
je dolina in tako se vsi poznamo,
jst sem tuki sam in prou komot sem danes s tabo. In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet, ti ni nikoli dovolj in se ne more upret. In ve, da pridem takoj, da mi ne more utet, na bo e tako, se lahko jebe, e e.