Svezedanes

...grabijo! grabijo!... Ku otarija, ka aka na mizo, ku morje porenih, se v sobah ticimo; vonj mrzle hrane in ljudje k smrdimo, sopara in pot, zadah mean s slino. Drube izbrane po istem kopitu;
siti vsega, jem s to lico, lepa obleka po zadnjemu koritu, umazane svinje, ko rinejo koritu. Prijemajo ribe na svilnato muho, razpete so mree, povleemo na suho. V jati na varnem, ko plavajo skupno, se na palubi duijo pod kupom.
Bogastvo okusa in zvoki naslade, v javnost ugleda v aru omame, ko v pa zauti neznane postave, uiti trenutek, le slabo prebavljen. Te eljusti grabijo, da speljejo na mlin, "ja!" da med kamni pokajo, ko meljejo kosti. Te ljudje presiti so, in rejo ku zveri, danes na jedilnik, peen tudi ti!
e levi zaspijo z nabitimi vampi, ljudje k so koceni med njimi v savani, drugje pa gojijo velike ivali; obrabljen je kouh preproge v dvorani. Vneto deluje z mastnimi usti, trdi komolci, razvite eljusti, goltajo vse, brez niti okusit, eden ez druzga, glasovi nagnusni. Poremo vse, da ni ne ostane in pole bi e neki, lih neki zraven. Jedli dovolj, noben ne vstane, da mu sluajno kdo stola ne vzame.
Preve ljudi in vse bolj predebeli, vsi lani na svetu, le eni poreni. Zmanjka, ni ve, pole smo sreni e rli med sabo, ko ne bo ve jesti. Te eljusti grabijo, da speljejo na mlin, "ja!" da med kamni pokajo, ko meljejo kosti. Te ljudje presiti so, in rejo ku zveri, danes na jedilnik, peen tudi ti!