Karlo Jederman

Nihe je moj oe!
Nihe je moja mati!
In ko so prisotni ob rojstvu rekli:
"Glej, iv je, otrok joe!",
sem se uil lagati...
Rojen sem iz glavobola nekoga,
ki sploh ni imel glave
in le malo srca...
ivel sem v asu, ko je na svetu
bilo le nekaj ljudi,
ampak so vsi tako hitro tekali,
vriskali od sree nesree,
uzitka in boleine,
da se je zdelo, da je na svetu
tri milijarde enskega in
prav toliko mokega spola...

Kot mali sem vzljubil eno kuro
in z zavistjo gledal tujega praia...
ivljenje sem dojel na pokopaliu,
ko sem oropal sveega mrlia...

Vsakemu hipu sem dal ime
in klobuk, narisal oi in ekan,
e stokrat sem zaivel iz lastnega dreka,
ker stokrat sem obeen, odneen, pokopan...

Pa sem se klatil,
kolovratil,
lagal in klevetal,
kuro posilil,
praia zaklal!
Jaz, Karlo Jederman!

Eno ensko sem ljubil na ivljenje in smrt...
ljubezen se je takrat kradla in prodajala...
Ona pa je bila enska prijatelja,
ki sem mu dom naredil za veala!

Pa se potepal
in otepal,
taval in podajal,
ravsal in kavsal
hudia in boga!
Jaz Karlo Jederman!

In konno...
Z noem v elodcu sem dojel,
da je ivljenje za smrt le postranska obrt...
Ali sem e mrtev ali se mi zdi,
da glas mi od zgoraj govori:
"NI NI TAKO BOLEE,
KOT E TE NI NE BOLI!
LOVEK JE UMEN OD BOLEINE,
OD SREE LE ZNORI!
TI NISI SAM!
TI NISI SAM!
KARLO JEDERMAN